PASJEGLAVCI

Nekoč je živela pogumna deklica. Z očetom sta živela sama v hiši blizu gozda.

Nekega dne je oče odšel na njivo. Ker ga dolgo ni bilo nazaj, je deklico zaskrbelo, kaj je z njim in ga je odšla iskat. Dolgo je hodila po gozdu, tako da je nastal že mrak. Ko se je hotela vrniti domov, je ugotovila, da se je izgubila. Zaslišala je čudne glasove, podobne pasjemu zavijanju. Urno je stekla proč, saj je vedela, da so to pasjeglavci. Ker je videla, da jim ne bo ušla, je splezala na bližnjo smreko. Pasjeglavci so brž ugotovili, da je deklica splezala na smreko. S palico so suvali navzgor ob drevesih in zadeli deklico v nogo. Ko so ugotovili, na katerem drevesu je, so izpodkopali drevo, ki je skupaj z deklico padlo na tla. Deklica jim je zbežala in srečno pritekla domov. Doma je hitro zaklenila vrata in vzela v roke sekiro. Pasjeglavci so iskali vhod v hišo in odkrili majhno lino. Ko je prvi pasjeglavec pomolil glavo skozi lino, je deklica urno zamahnila s sekiro in mu odsekala glavo. Tako je pobila vse pasjeglavce.

Oče se je ves žalosten vrnil, saj je mislil, da so deklico požrli pasjeglavci. Ko je doma zagledal svojo hčerko, jo je od veselja stisnil k sebi in ji rekel, da je nikoli več ne bo pustil same doma.

Po pripovedovanju dedka Slavka (60 let) zapisala Jana Bobič, 4. b