V šoli v naravi šivali in klekljali

V okviru projekta Kaj so roke naših babic znale  smo se v  šoli v naravi na Vojskem učili šivati in  klekljati . Sešili smo obeske za ključe in izdelali  zapestnico, ki smo si jo privezali na roko. Naredili smo idrijske žlikrofe in jih za kosilo tudi pojedli. Bili so zelo okusni.

Zavedali smo se, da je bilo v preteklosti treba večino stvari za vsakdanjo rabo narediti z rokami in to dan za dnem. To si  zelo težko predstavljamo v današnjem času, ko samo pritisnemo na gumb in  stroj delo sam opravi.

Zato spoštujemo roke naših babic in dedkov, čeprav so bile žuljave, hrapave, ranjene, včasih tudi umazane. Niso bile mehke  in negovane. Nohti niso bili nalakirani.  Znale pa so narediti čudovito lepe potice, kruh, pecivo, obleke, frizure. Na rokah kmečkih babic je bil edini okras poročni prstan, ki so ga zvesto čuvale.

Babice in dedki  so imeli pošteno in toplo srce za otroke in tudi za druge ljudi okoli sebe. Na vasi so pri delu pomagali drug drugemu, saj so bile roke zmeraj na razpolago za pomoč.

Roke babic, dedkov, otrok, mam in očetov so tudi za to, da pobožajo, objamejo, potolažijo, vodijo in dajejo oporo tistemu, ki je tega potreben.

Delo naših rok si lahko ogledate na fotografijah.

Zapisala Bernarda Hosta